Z otroki smo opazovali okolico okrog nas. Listki so odpadli z dreves, trava je porjavela, nikjer nismo opazili žuželk in pajkov. Narava okoli nas se je pripravila na zimski počitek, živali so si pripravila svoja bivališča kjer bodo prezimile do spomladi. Mi pa smo si zaželeli, da nas obišče babica Zima.
In potem smo čakali in čakali, … Botra Jesen se je poslovila od nas, babice Zime pa ni in ni bilo od nikoder. Potem pa je potrkalo na naša vrata igralnice in v igralnico je vstopila babica Zima, oblečena v bela oblačila. Vstopila je tiho in čisto počasi. Pozorno smo ji prisluhnili, ko nam je pripovedovala o skrbi za prezeble ptičice in živali, ki pridejo k njej po tople kožuščke. Skupaj z babico Zimo smo zapeli pesmico Babica Zima. Potem je babica odšla, nas pa je razveselila s snegom. Zelo radi se igramo na snegu. Našo igro na snegu smo likovno upodobili s slikanjem s tempera barvo. Zima je mrzli letni čas, to smo izvedeli, ko smo raziskovali led, v katerem so bili skriti kamenčki, vejice, listki, … Vzgojiteljici sta nam pripravili kepe trdega ledu, ki se je ob našem raziskovanju stalilo.
Ko je snega zunaj zmanjkalo smo v igralnici ob glasbi skladatelja Vivaldija zaplesali Ples snežink in se kepali. Pridno smo razvijali tudi naše drobne prstke. Skozi luknjico smo Sneženim možem vtikali snežene kepice.
Zelo radi se igramo rajalno igro Zima, zima bela. Babica Zima pravi, da nas bo ujela, a mi tečemo že zelo hitro, da nas babica Zima nikoli ne ulovi.
Zapisala: Vida Gerkman
